Babičina kuhinja

Že od nekdaj sem oboževalka starin. Ne tistih čisto ta zaresnih, ki stanejo toliko, da glava boli, ampak takih, ki jih vidiš v francoskih revijah, ki jih prodajajo tudi pri nas. Nekakšen romantičen podeželski slog. Nikdar nisem pričakovala, da bom kdaj lahko imela tako kuhinjo. Neko popoldne me je poklical stric z vasi in mi oznanil: «Podrli bomo prababičino hišo, ki je že čisto dotrajana. Spomnil sem se te, ker vem, da imaš rada starinske stvari, v hiši pa je še polno pohištva. Če bi rada kaj od tega, pridi iskat, preden gre na deponijo.« Srce mi je zaigralo. Stisnilo me je sicer v prsih, da bo stara hiša, v kateri je živela prababica, izginila z obličja Zemlje, a radostilo me je dejstvo, da bom lahko ohranila spomin nanjo in na njeno pohištvo. Tako sem sitnarila možu, da sva se morala na licu mesta odpeljati na kmete. Moje prvotno navdušenje je upadlo, ko sem ugotovila, da je vse pohištvo potrebno obnove, če ga hočem uporabljati. Odločila sem se, da je babičina kuhinjo najlepša in z njo mislim dopolniti svojo obstoječo kuhinjo. Vedela sem, da kakšen kos pohištva z otroki, ki bodo uživali pri packanju, lahko v garaži prebarvamo, za kaj več pa nisem imela volje. Še posebej, ker mi je mož takoj pokvaril veselje, ko mi je na dolgo in široko začel razlagati, kako bom lahko pol leta s smirkovim papirjem drgnila obstoječo barvo s pohištva, preden ga bom lahko začela barvati. Nisem se kar tako vdala. »Jo bo obnovil pa mizar,« sem mu zabrusila. »On jo bo imel čas »šmirglati« pol leta, če mu boš plačal.« Tako sva zaključila pogovor. Mizar si je kuhinjo ogledal, povedal, kaj namerava narediti, da bo les zaščitil, obnovil in prebarval. Zadeva niti ni bila posebno zahtevna in draga. Še sploh, če pomislim, kaj sem dobila. Nič me bolj ne radosti, kot zavistni in občudujoči pogledi prijateljic, kadar pridejo na obisk. Gladijo les velike mize in hvalijo: «Kaj takega danes ne dobiš več za noben denar. Pa kako velika in masivna je, pa predal ima za pribor in ostale drobnarije, pa kredenca je pravi biser. Z vitrinami, predalčki in predali. Prava gosposka stvarca, da so kaj takega imeli tudi na kmetih? Še zdaj ti ne verjamem, da je to od tvoje prababice.« Zadovoljno se muzam. »Čisto tako kot iz francoskih revij, kot uvoženo iz Provance, kajne? Vse, kar sem potrebovala, je bil samo še dober mizar.«
»Mi boš zaupala njegovo številko?« me je vprašala ena izmed njih. »Hm, bom razmislila,« sem ji odgovorila. »V zameno ti zaupam, kdo je moj frizer,» mi je pomežiknila. »Že pišem,« sem ji rekla. Pa saj, kakor jaz vem, ona nima nobene babice na kmetih, sem se tolažila.